Gorski vrt, za vse odprt

Angel Dolomitov

Emilio Comici sodi med pionirje in virtuoze šeste stopnje in velikane, ki so pomembno zaznamovali zgodovino alpinizma.
V obdobju med obema vojnama je uvajal nove tehnike in pristope k plezanju, načrtno treniranje v domači Glinščici pa je botrovalo izjemnemu plezalskemu nivoju ter posledično vrsti drznih prvenstvenih smeri, kot so Comici – Benedeti v severni steni Civete, Rumeni raz v Mali Cini in epska smer Comici – Dimai v Veliki Cini, ki jo je zaradi spora z bratoma Dimai leta 1937 celo soliral v izjemnem času 3 ur in 15 minut.
Kanadski alpinist in pisatelj David Smart je iz obstoječih virov, ki so bili pogosto nejasni ali zaviti v tančico skrivnosti, ustvaril impresivno biografijo enega najbolj nerazumljenih genijev alpinizma. Z občutkom in razumevanjem Comicijevega protislovnega značaja ga je na neki način rehabilitiral, ne da bi pri tem zašel v revizionizem. Poglobil se je v kompleksne mednarodne razmere tistega časa, v korenine italijanskega fašizma, ki je močno zaznamoval tako italijanski alpinizem kot tudi Comicija.

Za Slovence je še posebej dragocena spremna beseda Comici in Slovenci.
»Comici je živel, deloval in plezalsko rastel s Slovenci ali vsaj ob njih. Slovenci s(m)o bili njegovi prvi soplezalci. V večnarodnem okolju Trsta si je služil kruh, večjezično je sanjal o hribih, a dogajanje med obema vojnama je usodno poseglo v do tedaj enotno plezalsko skupnost …« je zapisal njen avtor Jernej Šček in v njej poglobljeno osvetlil specifiko dogajanja na Tržaškem med obema vojnama ter Comicijeve odnose s slovenskimi plezalci.

Knjiga je prejela obe najprestižnejši nagradi za gorniško literaturo,
Veliko nagrado gorniškega festivala v Banffu leta 2020
in nagrado Boardman-Tasker leta 2021.

Akcijska cena: 21,90 €
Redna cena: 23,90 €

Jernej Šček, avtor spremne besede, je še dodatno osvetlil specifiko dogajanja na Tržaškem med obema vojnama in Comicijeve odnose s slovenskimi plezalci.

Ko se je jeseni 2004 Tine podal na načrtovano potepanje po grebenih Pihavca, s katerega se žal ni vrnil, je doma na svoji pisalni mizi pustil dokončano besedilo knjige KLIC GORA.
V njemu lastnem slogu je opisal svojo alpinistično pot od mladega zagnanega bohinjskega mulca do vrhunskega plezalca svoje generacije in na koncu – kot se je sam malce samoironično označil – esteta. Knjiga nam prav toliko kot o Tinetovi alpinistični poti, polni zgodb in znanih »alpinističnih fac«, pove o stanju duha v slovenskem alpinizmu minulih štiridesetih let.
Obvezno branje za vse ljubitelje gora.

“Z dolomitskim poglavjem zaključujem svojo pripoved o gorah. O, ne mislite, da je ogenj ugasnil — to bi bilo pri meni nemogoče. Res pa je, da je marsikaj drugače: gore so čedalje višje in bolj strme. Kolena so iztrošena po več kot pol stoletni neprizanesljivi, pogosto nasilni rabi. V sklepih nekaj čudno poka in škriplje, da sem moral svoje dolgoletno divjanje po gorah precej upočasniti, pa se zato prav nič ne grenim. Ker po naravi nisem asket, moram nositi v gore nekaj kilogramov več, kot bi bilo treba. Toda, kadar se zjutraj odpravim v gore, me navdaja enako navdušenje kot v mladih letih. Seveda ne plezam več na Agner ali Badile, cilje je pač treba prilagoditi okoliščinam. Pa vendar mi včasih še vedno uspe kaka »orng« tura in po njej čutim enako zadoščenje kot nekdaj. Klic gora mi še vedno odzvanja v srcu in skoraj prepričan sem, da se mu bom odzval zadnjega jutra svojega življenja. S katerimi besedami sem že začel to knjigo? Aha, se že spomnim. Tudi končal jo bom enako, saj je v tem stavku zajeto vse: gore imam rad.
Pričujoče pisanje je seveda pripoved o nekem času, ki je nepreklicno minil. Moja navzočnost v gorah je v njihovem »življenju« pomenila le bežen, nepomemben trenutek. Meni pa je izpolnila življenje. Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobnem blesku; še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti.”

Zaključni odstavek iz knjige Klic gora

Akcijska cena: 19,90 €
Redna cena: 21,90 €

“Morda bo ob njegovih skromnih ocenah lastnih dejanj kdo prezrl – toda v svojih najboljših letih je bil Tine vrhunski alpinist, med najboljšimi pri nas, in med njegovimi cilji so bili alpinistični izzivi tistega časa.”
Pavle Kozjek

Mauro Corona sodi med plodovitejše in uspešnejše italijanske pisatelje, na vsak način pa se lahko le malokdo “pohvali” s tako nenavadno in razgibano življenjsko zgodbo. Ne glede na to, da je danes v Italiji poznan predvsem kot pisatelj, katerega knjige so izšle v milijonskih nakladah, je tudi izjemen kipar v gorniških krogih pa poznan predvsem kot vrhunski alpinist in pionir furlanskega prostega plezanja.

Njegovo otroštvo je zaznamovala skromnost trdega hribovskega življenja nad dolino Vajont in “slovitim” jezom nad Ertom, kjer je katastrofa odplaknila dolino in 2000 življenj, grobi oče, odsotna mati, divji lov, pijančevanja, težaško delo fizičnega delavca v kamnolomu, rezbarjenje, vmes pa, kot rdeča nit in svetli trenutki, plezanje in gore.

Je avtor več kot trideset knjižnih uspešnic, ki so izšle v milijonskih nakladah. Njegove knjige so bile prevedene v številne svetovne jezike, od francoščine in nemščine do romunščine in kitajščine.

Corona je bil vrhunski alpinist, sodi med Italijanske pionirje prostega plezanja in enega izmed markantnejših predstavnikov druščine, katerih se zaradi težkih previsnih smeri, ki so jih plezali v previsih nad Ertom prijelo ime “Zoo di Erto”.

V Dolomitih je splezal preko tristo prvenstvenih smeri, večina ekstremnih, niti ne toliko v smislu težavnosti kot skrajne nevarnosti. Prevandral je svet od Grenlandije do Kalifornije, s prijateljem in soplezalcem Mauriziom Zanollo – Manolom pa smo ga v osemdesetih lahko pogosto videli tudi v Paklenici.

Njegova pisateljska pot se je po čistem naključju začela leta 1997, ko mu je prijatelj objavil nekaj kratkih zgodb v beneškem dnevniku Il Gazzettino. Odtlej je prejel številne prestižne literarne nagrade, med drugim Bancarella leta 2011 za roman La fine del mondo storto (Konec pokvarjenega sveta, 2010), Mario Rigoni Stern in Campiello leta 2014 za roman La voce degli uomini freddi (Glas hladnih ljudi, 2013).

V sedemdesetih se je Corona preživljal kot kamnosek v kamnolomu marmorja pod goro Buscada. To so bila leta, ko je predvsem plezal in rezbaril. Kot umetnik se je »rodil« nekega jutra leta 1975, ko je zbiratelj Renato Gaiotti iz Saliceja med naključnim sprehodom mimo njegovega ateljeja in izložbe vstopil in pokupil vse tam razstavljene skulpture. Kmalu zatem mu je naročil leseni Križev pot za štivansko cerkev v Sacileju (Chiesa di San Giovanni Battista), ki je še danes, po besedah samega Corone, njegovo življenjsko delo. Honorar je porabil za kiparsko orodje in šolanje pri priznanem mojstru lesa Augustu Murerju v ladinski vasi Falcade.

Akcijska cena: 19,00 €
Redna cena: 21,90 €

Romanizirana avtobiografija, v kateri se avtorjeva življenska pot prepleta z gorjanskimi zgodbami in razmišljanji o naravi. Prevajalec Jernej Šček je zapisal: »Gora je tisto, za kar v knjigi gre, pa čeprav jo je treba poiskati med vrsticami.«

Bogdan Biščak, 1958, je eden izmed vidnejših predstavnikov alpinistične generacije »osemdesetih«. Generacije, ki je v 80. letih, to je v času, ko je bil alpinizem vse, kot je to lepo povedal Tadej Golob, slovenski alpinizem postavila v vrh svetovnega. Plezal je v Alpah, Andih, Himalaji in Karakorumu. Skupaj z Radom Fabjanom in Matevžem Lenarčičem so kot prvi Slovenci priplezali na vrh Fitz Roya in Cerro Torreja, kot član odprave v Karakorum se je – tako kot Viki Grošelj, Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj – v enem tednu povzpel na dva osemtisočaka: Broad Peak in Gasherbrum II. Plezal je skoraj izključno v ozkem krogu prijateljev, kar je odločilno oblikovalo njegovo alpinistično izkušnjo.

Miha Lampreht je o knjigi zapisal:

Slovenski Bushido – kodeks Alpinista
Bogdan razgrne postoterjen odmev velikih dnevov »postojnske četvorke«, literarno prepletenih z intimnim pogovorom hčere in očeta, o vrednotah, presežnem in čisti duši, ki prefinjeno odstira tančice spoznanja in bogastvo življenja; strastno življenje Alpinista in njegovo nevarno igro. Toliko globokih misli, resnic, samoizpraševanj …

Brezplačna poštnina!

Akcijska cena: 19,00 €
Redna cena: 21,90 €

“… Od časov, ki jih opisuje Bogdan, je napredovalo marsikaj. Oprema, vremenske napovedi, pametnejši smo za taktična spoznanja…, ampak alpinizem sam pa, kot da je z vsem temnekaj izgubil. Igra in biseri je pripoved o časih, ko je bil alpinizem vse.”

Tadej Golob

Avtobiografsko delo Igorja Škamperleta je njegov literarni prvenec, ki ga je napisal pri svojih tridesetih, ko se je umaknil iz vrhunskega alpinizma in se posvetil filozofiji in literaturi.

Dopolnjena druga izdaja je opremljena z dragocenim slikovnim materialom, avtor je dodal izčrpno spremno besedo in nastopajoče poimenoval s pravimi imeni.

Osrednja tema pričujočega romana zajema mladostno obdobje odraščanja in zorenja, veselje nad spoznavanjem narave ter ljubezen do gora in plezanja.

Popisi alpinističnih vzponov in obiski gora se naslanjajo na realna doživetja v domačih stenah ter gorah Centralnih Alp, Škotske, Severne Amerike, Andov in Himalaje. Prepletajo se z izkušnjami in spoznavanjem vseh tistih sestavin, ki, tako ali drugače, na poti skozi svet in življenje predstavljajo del človekovega vsakdana.

Recenzija knjige – Miha Lampreht

Škamperletovo delo sodi v antologijo gorniške literature. Je hkrati dokument izginulega časa, če imamo v mislih mladostno zagnanost, energijo, zanesenjaštvo, navdušenje nad hribi, plezanje neke generacije. Ob bok udarni navezi »Treh mušketirjev« (Knez, Karo, Jeglič), postavlja »Postojnsko četvorko« (Mezgec, Biščak, Škamperle, Fabjan), ki ju sicer ne moremo linearno primerjati, a je slednja s svojim psihogramom in vzponi nedvomno pustila močno sled na slovenski plezalski sceni.  Sneg na zlati veji je hkrati več od gorniške literature, v kateri se ujameta popolna pripovedna forma in bogata plezalska izkušnja. Fabulativni okvir zgodbe združuje pisca, trubadurja, filozofa, literata z visoko postavljeno letvico v slogu, kot tudi plezalca, uživača, raziskovalca, častilca narave in sveta, ki išče izzive in smisel na izviru vesolja. To je čas neke generacije, njihova dejanja in vrednote.

Pisatelj nas spočetka odkrito popelje skozi družbeno-politični melanž onkraj državne meje, sredi sedemdesetih let  (dvojezičnega in večkulturnega) napetega sistema na Tržaškem, kjer razgrinja zavedne slovenske družine, njihov domorodni odnos do slovenskega jezika, naroda in kulture, hkrati pa glavnega  protagonista kasneje postavi v kontekst ukaželjnega prišleka v »matično« slovensko sredino (internat v Postojni), kjer ga novo življenje, tudi grobo in neupravičeno, pahne v stigmatiziran okvir tedanjega tržaškega fašističnega miljeja.

Avtobiografija in deloma fikcija je veličastna hvalnica mladosti in nebrzdano pulzirajoče energije, hkrati je tudi elegija izštevanja časa, pogumnih in tveganih dejanj. Pisatelj v komentarju k prenovljeni izdaji (izvirna izdaja leta 1992, Založništvo tržaškega tiska) poudari filozofsko-zgodovinski in literarno-mitski pomen naslova Sneg na zlati veji, ki ga v Eneidi omenja pesnik Vergil in nam »kot prispodoba omogoča vpogled v skrivnost bivanja«.

Škamperle ostaja zvest svojemu pogledu, kanonu (in) ali molitvi, hkrati pa kot filozof, analitik, profesor (podobno kot v romanu Kraljeva hči, izid leta 1997) zavestno prestopa okvire racionalnega in kot alkimist,  iskalec kamna modrosti, vstopa v polja presežnega, mističnega. S svojo iskrivo in jasno pripovedno močjo proces postopnega dozorevanja osebnosti in njene zavesti blagoglasno in z vrhunskim slogom kot setev preliva na bralca. Doživetje gora na podoben način kot C. G. Jung v Rdeči knjigi razvija kot proces individuacije … V tem smislu niza skrbno izbrane vzpone v domačih gorah, v Paklenici, Dolomitih, ameriških Yosemitih, v steni južnoameriške Aconcague in naposled v himalajski Annapurni.

Njegov poglavitni navdihovalec in sogovornik so gore in želja, »da bi v njih izrazil in s tem ustvaril smisel svojega bivanja«. Himalajski svet vanj vstopa na drug, duhovni način, tako da se je »njegova duša spremenila in drugače gleda na svet«. Na ta način se zave tudi »lastne majhnosti in hkrati svobode, ki jo prinaša čut brezmejnih širjav in njihova praznina«.

Južna stena Aconcague mu šepeta in »od vsepovsod vrši, a svet se na vse strani zliva v praznino, v jezero na vrhu gore, ki je črta z nebom. Potrebuje človek res toliko gluhe samote za srečo?«.

Kot o metafori duhovne rasti se med drugim sprašuje o smislu gora in skozi dialoge sklene: »Ima ga. Odpira nam novo obzorje, v katerega bomo prišli z vzponom nanjo.« … In spet drugje sklene: »Gora spremeni človeka.«

»Kako dobro je včasih priti na vrh, da na svet gledaš navzdol. Boljši človek postajaš. Predrzne ideje so ostale nekje spodaj, utapljajo se z mračinami, tam, kjer so prej zevali prepadi. Tu ostanejo le še stvari same, tiho položene naokrog. Vaza prečudnih oblik: rišem črte in krogce in v dotiku blazinic se približujeta dva svetova, zemlje in neba; ali pa si le ti otrok njiju obeh?«

Sneg na zlati veji je poklon čisti (in nevarni) igri in magični privlačnosti gora. Avtor priznava, da je »alpinizem hotel živeti scela, od zaprisežene klasike, baročnega preigravanja in rokokojske lahkotnosti do modernih preizkusov, in iskal novih poti, kot bi se duh, ki je prehajal vame iz neznanih globin, moral izraziti prav v tem početju«. Prepriča nas, da mu je to uspelo!

Bralec bo knjigo po prvem branju ponovno vzel v roke, bržda ne toliko zaradi pomenljive faktografije nekega obdobja, tem bolj zaradi simbolne in duhovne razsežnosti svobode, ki jih reševanje ugank tistega (čeprav samoupravno socialističnega) časa in prostora, spretno in prepričljivo niza od prve do zadnje strani. Roman prepleta tudi ljubezensko zgodbo. Avtor se razgali v svoji deviškosti in deškosti, hkrati pa obudi spomin tudi na protagoniste plezanja, ki jih ni več med nami (Nejc, Franček, Pavle, Hipi, Andreja …) ali na tiste, ki jih je tok časa bodisi oddaljil na (navidezne) periferije življenja bodisi na druge celine.

Tisti, ki smo zbliza ali zdaleč vonjali in okušali plezalski čas Igorja Škamperleta, knjigo sprejemamo malone z obredno naklonjenostjo. Mlajša generacija bralcev, plezalcev ali raziskovalcev »nekoristnega« sveta, bo nemara s pomočjo Snega na zlati veji bolje razumela mejnike preteklosti, hkrati pa se bo bržda tudi laže odločala na križpotjih iskanj lastne sedanjosti.

Brezplačna poštnina!

Akcijska cena: 19,00 €
Redna cena: 21,90 €

Gre za eno izmed redkih knjig, ki izvrstno oriše duh časa in alpinistično sceno v osemdesetih.

Metod Humar (1939-2012) je sodil med najboljše kamniške in slovenske alpiniste povojne generacije, prve, ki ji je bilo dano oditi in plezati v Himalaji. Leta 1965 sta z Ljubom Juvanom med poskusom vzpona na Kangbachen dosegla Koto 7535, danes poimenovano Yalung Ri, in ostala še dolgo imetnika slovenskega in jugoslovanskega višinskega rekorda.
Metod ni slovel le kot vrhunski plezalec, reševalec in avtor prvenstvenih smeri v domačih Kamniških Alpah,ampak tudi kot nenadkriljiv pripovedovalec in šaljivec. S svojimi zgodbami je držal pokonci celotna omizja in ob tem je uživalo tako občinstvo kot pripovedovalec.
Veliko o njegovem svetlem in unikatnem značaju pove tudi pričujoča knjiga, ki je polna optimizma in dobre volje, kljub temu da je nastala tako rekoč na smrtni postelji. Leta in leta je Metod odlagal zamisel, da bi zgodbe svoje alpinistične in življenjske poti spravil na papir. Ko je bil soočen z diagnozo pljučnega raka v zadnjem stadiju, se je odločil. Nečakinji Andreji in “občinstvu” (Marku Prezlju in Danilu Cedilniku – Denu) je pripovedoval zgodbo za zgodbo. Bolezen je bila hitrejša in marsikaj je mogoče ostalo nezapisano ali ne povsem razjasnjeno. A na neki način mu je prav pripovedovanje zgodb in delo na knjigi, ki je s prekinitvami trajalo nekaj mesecev, osmislilo in olajšalo neizogibno slovo.
Če se danes fotografira preveč, se je nekoč praviloma premalo. Posnetki, objavljeni v knjigi, so pobrani iz Metodovih družinskih albumov, zaprašenih kovčkov z diapozitivi ter osebnih arhivov njegovih prijateljev in soplezalcev. Marsikateremu se že poznajo leta, vendar vsi, brez izjeme, verno prikazujejo duh časa in skupaj z zapisanimi zgodbami tvorijo dragocen dokument Metodove generacije.

Brezplačna poštnina!

Akcijska cena: 19,00 €
Redna cena: 23,90 €

“Metod je znal navdušiti ljudi.
Znal je živeti.
Živeti!
Iskreno in spontano.
Le komu je danes še dano to (pra)znanje?”

(Iz predgovora Marka Prezlja)

Sredi sedemdesetih let 20. stoletja so začeli alpinisti v Zahodni Evropi z enim očesom pogledovati proti vzhodu celine, proti Poljski. Od tam so prihajale vesti o nekih fantih, ki v Hindukušu plezajo nore stvari, nekatere celo pozimi. Bolj ko so se večali njihovi uspehi, bolj so naraščali njihovi apetiti po himalajskih vzponih. Zaradi tlačiteljskega komunističnega sistema in nerazvitega gospodarstva so živeli v težavnih razmerah, ki niso dopuščale prostih prehodov državne meje in nakupov alpinistične opreme v trgovinah, ker teh enostavno ni bilo. Zato so se morali znajti po svoje. Postali so mojstri improvizacije in iskanja lukenj v sistemu. Nekateri so postali mojstri tihotapljenja in tako razvili svoje preprodajalske sposobnosti, da so po padcu komunističnega režima postali uspešni izvozno-uvozni podjetniki. Zaradi težkih življenjskih razmer so precej zaostajali za zahodnoevropskimi alpinisti. Če so hoteli ujeti himalajski vlak, ki je že zdavnaj odpeljal, so morali pohiteti. Tu je  na sceno stopil karizmatični vodja odprav Andrzej Zawada, ki je dojel, da bodo pobegli vlak ujeli in celo prehiteli le z dejanji, ki jih ni storil še noben drug pred njimi. Edina logična možnost, ki jim je preostala, so bili zimski vzponi na osemtisočake in pristopi po novih, prvenstvenih smereh. Začelo se je s prvim zimskim vzponom na Everest. Leszek Cichy in Krzysztof Wielicki sta 17. februarja 1980 dosegla vrh, to je bil obenem tudi prvi zimski vzpon na katerikoli osemtisočak. Alpinistična javnost je osupnila, vendar je bil to šele začetek. Imena, kot so Jerzy Kukuczka, Voytek Kurtyka, Wanda Rutkiewicz, Artur Hajzer in še mnoga druga, so postala sinonim za težke zimske in prvenstvene vzpone v Himalaji. Jerzy Kukuczka je drugi za Messnerjem osvojil himalajsko krono – vseh 14 osemtisočakov. To je storil v skoraj pol krajšem času kot Messner in na mnogo težji način – štiri je preplezal pozimi in deset po novih smereh. Reinhold Messner mu je poslal čestitko: Ti nisi drugi, ti si zmagovalec. Osemdeseta leta so bila zlata doba poljskega alpinizma. V vsega osmih letih so opravili sedem prvih zimskih vzponov na osemtisočake. V teh letih se je ponesrečilo kar nekaj vodilnih poljskih alpinistov in zagon je uplahnil. V reviji National Geographic je leta 2008 o poljskih alpinistih izšel članek z naslovom Ice Warriors.

Pisateljica Bernadette McDonald opisuje takratne razmere na Poljskem in medsebojne odnose med alpinisti na osnovi večletnih raziskav in številnih razgovorov s protagonisti alpinističnih podvigov, njihovimi ženami, vdovami, otroki in ožjimi družinskimi člani. Njena pripoved je poglobljena, pretresljiva, poštena in nepristranska. Dogodke in osebe ne predstavi enostransko, temveč večplastno. Pripoved ne teče linearno v kronološkem zaporedju, temveč dinamično preskakuje med obdobji, dogodki in glavnimi junaki. Knjiga je zanimivo, mestoma napeto branje, ki bralca pritegne od prve do zadnje strani. Nehote vleče vzporednice s tedanjimi razmerami v Jugoslaviji in slovenskimi alpinisti.

Akcijska cena: 20,00 €
Redna cena: 23,90 €

Knjiga je prejela Boardman Taskerjevo nagrado in veliko nagrado festivala v Banffu ter bila prevedena v skorajda vse jezike dežel z alpinistično kulturo in tradicijo.

Gorski vrt, za vse odprt je knjiga pravljic večkrat nagrajene pisateljice in prevajalke Polonce Kovač. Avtorica je ena izmed redkih, ki tudi na področju leposlovja s poučno noto dosega umetniško raven. Med njena najbolj priljubljena tovrstna besedila pa zagotovo sodijo Zelišča male čarovnice. Tokrat nas Polonca Kovač z duhovitimi zgodbami popelje skozi vse letne čase in višinske rastlinske pasove naših gora, pri tem popotovanju pa bralci spoznamo več kot 30 gorskih rastlin, nekaj živali in pravljičnih bitij.

Ob koncu vsake zgodbe so s kratkimi stvarnimi opisi predstavljene tudi gorske rastline, o katerih teče beseda. Večinoma je ta stvarni del pospremljen z izvrstnimi ilustracijami Vlada Ravnika, ki je svoje botanično znanje združil s svojo ustvarjalno žilico in ju prelil v umetniško risbo.

Za pravilnost stvarnih dejstev je poskrbela recenzentka dr. Nada Praprotnik, velika poznavalka alpske flore ter do nedavnega vodja kustodiata za botaniko v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in vodja alpskega botaničnega vrta Juliana v Trenti.

Pravljice je bogato ilustrirala Jelka Godec Schmidt, še ena nagrajena umetnica, ki se je na svoji bogati ustvarjalni poti preizkusila že v številnih slikarskih in ilustratorskih tehnikah ter pristopih. Sama je navdušena bralka Polonce Kovač, kar je dobesedno vidno tudi na njenih ilustracijah. S pretanjenim občutkom je upodobila svet gorske narave ter njenih stvarnih in domišljijskih prebivalcev, pri čemer je zagotovo našla izvirno in pravo mero med vsemi temi svetovi.

Knjigo je uredila Irena Cerar, sicer urednica otroške revije National Geographic Junior ter Sidartina avtorica družinskih vodnikov.

Gorski vrt, za vse odprt je plod sodelovanja vrhunskih ustvarjalcev. Z gotovostjo lahko rečemo, da podobnega literarnega dela v slovenskem prostoru še ni bilo. Je knjiga, ki lahko bralce popelje zgolj na domišljijsko potovanje v gorski vrt ali pa jo lahko uporabljamo kot otroški botanični priročnik, ki nas dejansko spodbudi k družinskemu obisku gora in spoznavanju gorske narave.

Brezplačna poštnina!

Akcijska cena: 19,00 €
Redna cena: 23,90 €

Duhovite zgodbe Polonce Kovač in ilustracije Jelke Godec Schmidt nas z mojstrskim prepletanjem stvarnega in pravljičnega popeljejo skozi vse letne čase in višinske pasove naših gora. Natančne ilustracije in poljudni opisi gorskega cvetja ob vsaki zgodbi poskrbijo, da je knjigo mogoče uporabljati tudi kot igriv otroški botanični priročnik.

Nevarna igra je iskrena in pretresljiva pripoved o popolni predanosti alpinizmu, analiza plezalskega duha z močnim čustvenim nabojem.
Postavljena je v obdobje thatcherizma, obdobje zapiranja rudnikov in tovarn ter posledično naraščajoče brezposelnosti, ki je najbolj prizadela prav socialno okolje, kateremu je pripadal tudi Pritchard. Izhod iz brezizhodnosti življenja s socialno podporo za brezposelne, ki je znašala skromnih 18 £ na teden, je Paul poiskal v ekstremnem alpinizmu, trdem in neizprosnem kot življenje samo v tistih letih.
Brez denarja in prihodnosti se je s prijatelji posvetil plezanju težkih in nevarnih smeri s sprotnim nameščanjem varovanja. V Severnem Walesu so takrat opravili nekaj zgodovinsko pomembnih prvih prostih ponovitev in prvenstvenih vzponov, ki so tedaj pomenili korak naprej v razvoju angleškega prostega plezanja.
S temi izkušnjami in znanjem je bil prehod iz domačih klifov v velike stene sveta le še vprašanja časa, prvenstvene smeri v stenah Torres del Paine, Yosemitov, Garwhalske Himalaje, Karakoruma in Baffina pa logično nadaljevanje njegove alpinistične kariere.
Knjiga je zbirka razmišljanj o ljudeh in krajih, izkušenj ob spopadanju z umrljivostjo, pripovedi o pustolovščinah, kjer je plezanje na goro samo polovica doživetja. Avtorjevo rahločutno prepoznavanje značaja svojih prijateljev je zajeto v pripovedih o drugih plezalcih: Pepeju Chaverriju, Silvu Karu, Philipu Lloydu, Teu Plazi in ostalih.

Brezplačna poštnina!

Akcijska cena: 12,00 €
Redna cena: 19,90 €

Paul Pritchard je za svoj knjižni prvenec prejel Boardman-Taskerjevo nagrado, najprestižnejšo britansko nagrado za gorniško literaturo.